 |
 |
FORUM KS DRAMLJE
Vse o krajevni skupnosti Dramlje in njenih vaških skupnostih.
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
PRIMOZ
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.03. 2008, 10:44
Prispevkov: 549
Kraj: Dramlje
|
 Objavljeno: 05 Jan 2009 21:12 Naslov sporočila: PALČKOV PROCES: PRAVICA ALI PREVARA? |
  |
|
Dramlje.info
________________________________________________________
Z dovoljenjem avtorja pričenjamo objavljati zgodbo o Ivanu Lavbiču – Palčku, ki je bila leta 1993 v več nadaljevanjih objavljena v lokalnem časopisu Šentjurske novice.
Za objavo sem se odločil predvsem iz dveh razlogov: ker je to del naše krajevne zgodovine in zaradi zanimanja krajanov za več informacij, ki se je še povečalo po objavi stalne rubrike Dramlje skozi čas, ki se nahaja v sklopu portala Dramlje.info. V tej rubriki na kratko omenjam tudi dogajanja okrog Palčka. Menim da ni narobe, če se o takih zadevah seznanijo tudi mlajše generacije.
Primož Laubič, Dramlje.info
________________________________________________________
1. UVOD
Avtor : Franc Kovač
Vir : Šentjurske novice
Leto objave : april 1993
Palčkov proces – pravica ali prevara ?
Dne 15.7.1950 je g. Mirko Kušar, predsednik senata Okrožnega sodišča v Ljubljani izrekel obsodbo štirinajstim krajanom s širšega drameljskega območja. Zastopnik tožilstva, javni tožilec Edo Grgič, je na 16 straneh opisal vrsto težkih kaznivih dejanj, ki naj bi jih obtoženi zagrešili. Sodišče je njegovo obtožnico domala dobesedno zapisalo v sodbo. Dopustilo ni nobenega dvoma : obtoženi so krivi zločinov iz 1. odstavka 2. člena Zakona o krivičnih dejanjih zoper ljudstvo in državo.
Kazni so bile težke :
I.L. – Palček : smrt z ustrelitvijo.
F.T. : smrt z ustrelitvijo.
Drugim obtoženim so delili leta zapora s prisilnim delom kot suhe hruške. Tako pravi R.S., eden od še živečih obsojencev.
Nedolžnih ni bilo. Najmanj je dobil M.P. iz Svetelke; dve leti strogega zapora z prisilnim delom; v aprilu leta 1950 je soobtoženim I.L. – Palčku, J.L. in M.L. na njihovo zahtevo postregel z jabolčnikom in kruhom. Ostalih enajst obdolžencev je bilo obsojeno na skupno 151 let zapora, odvzeto jim je bilo vse premoženje, po odsluženi kazni pa so še za 3 do 5 let izgubili državljanske pravice.
» Sodišče je, upoštevajoč težino kaznivih dejanj, izreklo kazen ki jo je smatralo za primerno«. Upoštevalo je tudi olajševalne okoliščine, družine in mladost. Tako je bil J.L. ki je ob aretaciji dopolnil komaj 18 let, obsojen na 12 let zapora in prisilnega dela.
» Pod obtožbo navedena kazniva dejanja predstavljajo veliko nevarnost za družbo, saj so bila naperjena zoper temeljne pridobitve narodno – osvobodilne borbe ter so imela za cilj odvzeti ljudstvu oblast, ljudstvo pa zopet izročiti v izkoriščanje tistemu razredu, ki je bil v izvedeni revoluciji za ceno sto tisočev žrtev vržen s svojih gospodujočih položajev«.
Ni dvoma : šlo je za enega večjih krvavih obračunov zmagovite revolucije s političnimi nasprotniki.
Minila so desetletja, kri in solze obsojenih in njihovih družin so se posušile. Starejši umirajo, mlade generacije pozabljajo, občutek krivice pa je še vedno živ in pekoč. Le nekaj tedanjih » zločincev zoper ljudstvo in državo » je še živih in ti še pestujejo v duši krivice, ki so jim bile storjene. Čakajo, da jim bo slovenska demokratična oblast prisluhnila. Doslej jim še ni !
Namen teh pričevanj v Šentjurskih novicah je osvetliti ta tragična dejanja in pomagati prizadetim, da z obnovo procesa dosežejo tisto pravico, ki jim je davnega leta 1950, po njihovem trdnem prepričanju obrnila hrbet.
Pozivamo k sodelovanju vse, ki menite, da nam pri tem lahko pomagate! Zaželeni so predvsem pismeni dokumenti, hvaležni pa bomo tudi za kakršna koli avtentična pričevanja. Prostor bo dobil vsak, ki se je pripravljen z imenom in priimkom postaviti za svojo resnico.
F.K.
1. NADALJEVANJE
Avtor : Franc Kovač
Vir : Šentjurske novice
Leto objave : maj 1993
Sodni proces proti I.L. – Palčku in soobtoženim je bil velika javna prireditev in je potekal od 12. do 15. julija 1950. V Narodnem domu v Celju se je trlo ljudi, radovednežev, tudi svojcev obtoženih. Dogajanja v sodni dvorani so zvočniki prenašali na ulice. Galerije so bile polne prič oziroma tistih, ki so se v zvezi z Palčkom znašli v preiskovalnem zaporu. Obtožene so pripeljali vklenjene po dva skupaj. Jože Lavbič je bil v paru s Palčkom. F.M. ki so ga, tako kot mnogo drugih, pripeljali iz preiskovalnega zapora, je proces spremljal z galerije. Spominja se, da je bil Palček urejen in samozavesten, v škornjih in v angleški uniformi. Svojim stražarjem je celo galantno ponujal cigarete. Ostali obtoženci so bili zaznavno klavrni in prestrašeni.
Proces je tekel gladko. Njihova priznanja, pridobljena na različne načine, tudi z nečloveškim pretepanjem, so bila že prej pripravljena, posamezni poskusi ugovorov so bili kaj hitro zavrnjeni. Palček je bil za vse obtožene glavna bremenilna priča. Očitno je bilo, da se je zavedal teže svojih kaznivih dejanj in si je poskušal rešiti glavo s sodelovanjem v preiskavi.V preiskovalnem zaporu je menda cele dneve pisal in do podrobnosti opisal vsa svoja početja ter tako ali drugače spravil v roke Udbe približno 80 ljudi. Tudi Jože Lavbič je bil sprva prepričan, da je Palčkova obsodba samo navidezna, toda v naslednjih 10 dnevih, zaprt je bil v sosednji celici, je Palček cele dni tarnal in jokal kot otrok, tako da je menda šele takrat spoznal, da je nasedel in da je šlo zares.
Žena obsojenega je 7.10.1950 dobila štiri vrstice dolgo obvestilo, da je bil njen mož dne 4.10.1950 justificiran in je pokopan nekje na ljubljanskem pokopališču.
IVAN LAVBIČ - PALČEK (maj 1945)
O Palčkovi justifikaciji ni najti podatkov. Njegova soborca iz partizanskih let, Lenka in Luka, naj bi poskušala zanj doseči pomilostitev, vendar nista uspela. Jože Laubič meni, da tako Palček kot tudi F.T. nista bila ustreljena, ampak sta končala v zaprtih oddelkih tako imenovanih « smrtnjakov » , ki so gradili znane objekte v Kočevskem rogu.
Drugi obsojenci so se porazgubili po zaporih od Kočevske reke do Beograd, vsak svoji zaporniški usodi nasproti. Skupno so presedeli za arestantskimi zidovi okrog 70 let. Nekateri se niso vrnili. Oče Jožeta Lavbiča je podlegel posledicam fizične in psihične » obdelave » že v času preiskovalnega zapora : pokopan je na ljubljanskem pokopališču.
Leta so tekla, preživeli so se polagoma vračali v Dramlje. Nekateri so tu še našli svoje družine in preostanke svojih kmetij, ter poskušali živeti dalje neopazno. Nekateri so uspeli odkupiti nekaj svojega zaplenjenega imetja, njihovi gozdovi pa so še danes skoraj v celoti v lasti raznih gozdnih gospodarstev.
Več kot štiri desetletja so minila od tistih dogodkov, kar je zadosti dolgo, da bi jih lahko na debelo prikril prah pozabe. Toda ne ! I.L. Palček vztraja v mislih mnogih Drameljčanov; bil je eden izmed njih, poznali so ga in mnogo gorja je povezanega z njegovim imenom. Mnogo vedo povedati o njem in skoraj vsi so prepričani, da je bil prav on največji krivec za vse tiste grozotne pretrese. Še več, večina je trdno prepričana, da je bil Palček podtaknjen Udbovec, ki je iskal in ovajal nasprotnike tedanje politike. In teh, v tistih časih obveznih oddaj, prisilnih kolektivizacij in političnega nasilja ni bilo malo. Tudi ustreljen naj ne bi bil: kot ugleden in zaslužen policijski uradnik naj bi baje še danes živel v Leskovcu, v Srbiji. Nekajkrat naj bi ga celo videli v Dramljah.
Ali imajo govorice kakšno resnično težo ? Težko je reči kar koli določenega. Arhivov praktično ni, tu in tam se še najdejo uradni dokumenti iz tistih časov, ki pa jim priče v veliki meri odrekajo verodostojnost. V njih naj bi bilo zapisano le tisto, kar je ustrezalo policijskim in sodnim organom. Ugibanja o pravi vlogi zloglasnega Palčka ostajajo le ugibanja.
2. NADALJEVANJE
Avtor : Franc Kovač
Vir : Šentjurske novice
Leto objave : junij 1993
Kdaj in kako se je v resnici pričelo dogajanje, ki se je tako tragično končalo leta 1950, je težko reči. Na osnovi dosegljivih sodnih spisov in literarno obdelanih tekstov, ki so pred desetletji izšli kot podlistki v Tovarišu in Celjskem Tedniku, je mogoče resnična dogajanja le zaslutiti. Pričevanja še živih udeležencev si marsikdaj nasprotujejo, nekateri od njih pa se še danes čutijo življenjsko ogrožene in o teh dogodkih ne marajo govoriti.
Pobudnik in osrednja osebnost » Drameljskega odpora » je bil gotovo Dušan Mlaker, ugleden drameljski mladenič, partizan, borec Tomšičeve brigade, po vojni tudi nekak vojaški poveljnik v Dramljah. Njegovi sodobniki ga vsi po vrsti opisujejo kot poštenega in načelnega. Njegov mlajši brat A.M. ki je bil prav tako obsojen na osem let strogega zapora, ker naj bi bil svojemu bratu – banditu kurir, pravi, da je bil Dušan izraziti nacionalno usmerjen in je že kmalu po vojni, globoko razočaran nad političnim in fizičnim nasiljem komunistične revolucije, prišel v navzkriž z Ozno in Udbo. Kot Drameljski funkcionar bi z njima moral sodelovati, njemu pa se je upiralo ovajati sosede in znance. Vedel je tudi za Teharske strahote. Nasprotja so bila vedno večja, in ko so ga Oznovci hoteli odstaviti in razorožiti, se je uprl. Postal je ilegalec.
Kako je postal vodja oborožene uporniške skupine Križarjev, ki se je v Dramljah pojavila spomladi 1947. leta je težko rekonstruirati. Verjetno je verjel emigrantski propagandi, ki je zatrjevala, ki je zatrjevala da bo že maja ali julija 1947. leta prišlo do oborožene intervencije od zunaj, ki bo zrušila komunističen režim. Skupina, ki ji je načeloval Dušan in ki je bila zelo heterogena, saj so v njo vključevali poleg pravih političnih navdušencev tudi razni kriminalci, ki so bežali pred zakonom, je imela jasne cilje. Napadali so krajevne ljudske odbore in kmetijske zadruge, javno sežigali njihove arhive, maltretirali člane partije, jim jemali in uničevali izkaznice in podobno. Nekateri člani skupine so bili usmerjeni tudi izraziteje roparsko, vendar pa je Dušan vztrajal na politični usmeritvi njihovega delovanja in je zardi tega prihajal v spor s svojimi pajdaši.
Eden izmed prvih in tudi najbojevitejših članov skupine je bil Palček . Z Dušanom sta se poznala že iz partizanskih vrst, kjer je Palček slovel kot izredno drzen borec in aktivist. Tudi Palčka se sodobniki spominjajo kot simpatičnega fanta – zaradi male rasti se ga je tudi prijelo to ime - , ki pa je v nasprotju z Dušanom bil bolj agresiven. V partizanih naj bi bil likvidator; Drameljčani poznajo nekaj njegovih žrtev. Tudi slovit napad na nemškega Šentjurskega župana naj bi bilo njegovo delo. Kako se je on, bivši aktivist in nekaj časa po vojni tudi miličnik, znašel v križarski skupini, ki je bila izrazito proti komunistično usmerjena, lahko več ali manj le ugibamo. Palček sam je na sodnem procesu trdil, da ga je k temu pripravil njegov boter F.T. iz Trnovca.
Dušanova skupina je delovala na širšem območju od Celja do Špitaliča, Konjic in Kozjanskega. Njeno udarno skupino so prestavljali poleg Dušana in Palčka še Marušič, Lesjak in Lakše, v posameznih akcijah pa so jim pomagali simpatizerji, praviloma mlajši nezadovoljneži iz bližnje in daljne okolice Dramelj in Ponikve.
Spomladi leta 1947 je bila v Dramljah pravcata vojna. Policijske akcije in pohodi tudi rednih enot KNOJ so se vrstili drug za drugi, pokalo je zdaj tu zdaj tam. Drameljčani, razdeljeni med simpatizerje in nasprotnike svojih opornih krajanov, so bili vpeti v dogajanja na obeh straneh. Eni so sodelovali v policijskih akcijah, drugi so pomagali križarjem. Maltertiranja, zasliševanja, aretacije so se vrstili iz dneva v dan, strah in ogorčenje sta dobila neslutene razsežnosti. Oznovci in Knojevci, praviloma so bili v njihovih vrstah srbohrvaško govoreči pripadniki iz drugih republik, so si v svoji ihti privoščili tudi razbijanje kapelic in križev ter s tem še podžigali versko ogroženost domačinov. Točnega števila vseh človeških življenj, ki so ugasnila v tem peklu, verjetno ne bo mogoče ugotoviti nikoli. Julija 1947 je bila Dušanova skupina uničena. Po uradni verziji naj bi najprej prišlo do obračuna znotraj skupine in prva in edina žrtev tega obračuna naj bi bil Dušan. Ubila naj bi ga Marušič in Lesjak. Jože Lavbič trdi nasprotno, da je Dušana ustrelil Palček na Zbelovski gori. Tam je Dušan tudi pokopan.
Skupino je nato vodil Palček, vendar le prav kratek čas. Lesjak in J.G. so bili ujeti, obsojeni na smrt in tudi justificirani. Jakše je menda podlegel v preiskovalnem zaporu, S.K. je bil obsojen na smrt, vendar je bil kasneje pomiloščen. F.K. je dobil 20 le, F.P 12 let, J.Š. 12 let, L.N. 10 let, R.S. 8 let itd. Točno število vseh obsojenih ni znano, gre pa za nekaj deset Drameljčanov in Ponkolancev..
Edini, ki je takrat odnesel celo kožo, je bil Palček.
3. NADALJEVANJE
Avtor : Franc Kovač
Vir : Šentjurske novice
Leto objave : julij 1993
Iz oborožene skupine Dušana Mlakarja, ki je bila razbita poleti leta 1947, sta ostala živa le S.K in F.K. Prvi je bil obsojen na smrt, a je bil kasneje premiloščen in obsojen na 20 let zapora. Danes živi nekje v Nemčiji. Tudi F.K. je dobil 20 let zapora, danes pa živi v bližini Šentjurja. Nerad se spominja tistih časov in ne želi, da se njegovo ime kakor koli omenja v zvezi z tistimi dogodki. Pravi, da je preveč prestal in se ni pripravljen brez potrebe ponovno izpostavljati.
DUŠAN MLAKAR LETA 1944
Nekoliko več smo izvedeli od nekaterih drugih, bolj sopotnikov kot resničnih aktivnih udeležencev Mlakarjeve skupine. Največkrat so to bili Palčkovi in Dušanovi znanci, sosedje tudi dekleta, ki so bili njihovi osebni ali pa tudi politični simpatizerji. Mnogokrat pa so se znašli za zapahi tudi povsem po naključju.
J.Š iz Razborja in R.S. iz is Dramelj, obsojena sta bila na 12 in 8 let zapora, sta bila nezaupljiva in nista želela da opišemo njuni zgodbi. Ludvik Novak iz Razborja pa ni imel zadržkov rade volje povedal, kar mu je ostalo v spominu.
Pokazal nam je tudi dokumente, ki mu je jih uspelo ohraniti vse do danes. To sta obtožnica in razsodba, vsega dve redko tipkani strani, ki sta temeljito pretresli njegovo življenjsko pot. Obtožnica, ki je datirana s 15, julijem 1947, pod njo pa je podpisan celjski javni tožilec Milan Zinaver, je kratka. Tožilec ugotavlja, da je obtoženi priznal " da je od aprila do junija 1947 dajal Mlakar Dušanu in Lavbič Ivanu podatke o kretanju vojske z namero da se zruši obstoječa ureditev FLRJ … " Obrazložil je tudi njegovo polno odgovornost dobesedno takole : "Kljub svojim mladim letim ( star je bil 16 in pol let ) je obtoženec za svoje ravnanje povsem odgovoren, zlasti z ozirom na okolnost, da je bil obveščevalec članov teroristične tolpe". Sodba v imenu ljudstva z dne 22. julija 1947, s katero ga je sodnik Okrožnega sodišča v Celju dr. Ludvik Kobe spoznal za krivega, ker je »od neugotovljenega dne leta 1947 do 18.6.1947 članom oborožene tolpe Mlakar Dušana in Lavbič Ivana dajal podatke o kretanju vojske in jima služil za vzdrževanje zveze do njihovega kurirja Bolko Emila ter je na ta način podpiral tolpo".
Ludvik ki je bil takrat star dobrih 16 let, je dobil 10 let zapora z prisilnim delom.
Ludvik Novak :
"Dobro sem poznal tako Dušana kot Palčka, saj sta bila komaj nekaj let starejša od mene. Pri nas sta se oglasila nekajkrat in vsi smo vedeli, da sta križarja in da se borita za vero. Zlasti Dušana smo vsi zelo spoštovali. Lahko rečem da smo z njima simpatizirali in jaz sem jima resnično tudi nekajkrat s pomočjo znanca, leto dni mlajšega Emila Bolka, poslal sporočila o hajkah Udbe in Knojevcev. Enkrat sem od Palčka celo dobil tudi pištolo, ki sem jo moral predati Emilu. Kasneje smo tudi izvedeli, da sta imela prav v bližini naše hiše bunker. Tu se naj bi Palček tudi shajal s svojo simpatijo Štefko, ki je bila aretirana hkrati z menoj in harmonikarjem Jožetom Kovačem in je bila obsojena na 18 let zapora. Vse tri nas je policija prijela 18. junija, nas vklenjene v verige vso popoldne razkazovala po drameljskih vaseh, Kovačev Joško pa je na čelu naše procesije moral ves čas igrati partizanske koračnice. V Dramljah so nas drugo jutro prevzeli Knojevci in nas odpeljali v Stari pisker v Celje. Tu se je začelo zasliševanje, maltretiranje in strahovito pretepanje. Pretepen in popolnoma prestrašen sem priznal vse, kar so od mene hoteli. Če sem hotel kako malenkost prikriti, so me koj soočili z J.B. in E.B., ki sta podobno pretepena kot jaz, priznala preiskovalcem res vse in ni bilo mogoče res ničesar utajiti. Podatkov o Dušanu in Palčku jim pa seveda nisem mogel izdati, saj v resnici nisem o njima ničesar vedel.
V zaporu sem bil skoraj 5 let, spoznal sem zapore od Maribora, Škofje Loke in Beograda. V Beogradu sem tudi gradil znamenite zapore v Seniaku ob Donavi. Po zaporu me je še čakalo 3 leta služenja v JLA, v Dramlje sem se tako vrnil šele 1954 leta in o kasnejših dogajanjih vem le tisto, kar so mi pripovedovali domači. Sem pa precej trdno prepričan, da je Palček bil provokator in sodelavec Udbe. K temu prepričanju je precej pripomogla tudi trditev nekega celjskega taksista, žal sem pozabil njegovo ime, ki mi je leta 1966pripeljal ženo in hčer iz porodnišnice. Ta mi je povedal, da je Palček zagotovo živ in da ga je on osebno spoznal v Leskovcu v Srbiji, kjer je komandir na postaji milice. Tega podatka seveda nisem nikoli preverjal, saj me je pred to zadevo v resnici še danes v demokraciji groza, takrat pa sem bil sploh toliko prestrašen , da o tem z nikomer nisem upal spregovoriti niti besedice".
4. NADALJEVANJE
Avtor : Franc Kovač
Vir : Šentjurske novice
Leto objave : avgust 1993
A.M. je bil v zvezi z dogodki, ki sta jih kreirala Dušan Mlaker in Palček, leta 1947 obsojen na 8 let zapora s prisilnim delom, 4 leta pa je tudi obsedel. Od originalnih dokumentov s tega procesa mu je preostala le obtožnica, datirana z 22. julijem 1947, s katero ga je celjski javni tožilec Milan Zinauer obtožil krivičnih del zoper ljudstvo in državo po 1. in 7. členu tega zakona. Po besedah obtožnice je sodeloval s teroristično bando s tem, da je neugotovljenega dne prejel pištolo od mladoletnega E.M. in jo predal F.N. iz Dramelj.
A.M. :
"Mlakarji so bili pred vojno poznana in ugledna družina. Imeli so trgovino, gostilno, srednje veliko posestvo ter gorco na Uršuli. Mnogo so pretrpeli med okupacijo in še več po osvoboditvi. G. Mlakar je znal nemško in je bil med vojno nekaj časa občinski prevajalec, zato se je med Drameljčani govorilo, da je izdajalec. Po ovadbi takratnega občinskega tajnika Košutnika, je bil 9 mesecev v preiskovalnem zaporu, na sodnem procesu pa je bil spoznan za nedolžnega. Kljub temu pa takrat zaplenjenega posestva še vse do danes Mlakarji niso uspeli dobiti nazaj. V zvezi z Dušanom se je leta 1947 znašla v preiskovalnem zaporu skoraj vsa družina; doma, in to dobesedno na cesti so ostale le tri od 5 do 9 let stare punčke. Oče je bil še enkrat oproščen, mati pa je bila obsojena na 3 leta zapora.¸Iz zapora je prišla na smrt bolna in je kmalu nato umrla.
V TEJ STAVBI SO IMELI MLAKARJI PRED VOJNO GOSTILNO IN TRGOVINO (po vojni je bila to t.i. "Andrejeva hiša" - lastnik Andrej Jesenek) NA SPODNJI SLIKI (desno) JE DOMAČIJA MLAKARJEVIH (danes je tam trgovina KZ Šentjur):
Dušanov brat Albert je bil po dolgih letih zapora in vojaščine v kazenskem bataljonu v Slavonski Požegi nenehna tarča udbovcev in to zasledovanje in nadlegovanje ni ponehalo tudi po tem, ko se je kot človek brez državljanskih pravic vrnil v Dramlje. Prisiljen je bil zapustiti domovino. Še sedaj živi v Nemčiji v upanju, da mu bo končno le uspelo na nekdanji Mlakarjevi domačiji izboriti pravico do doma in si urediti svoj miren kotiček.
Dušana se seveda zelo dobro spominjam. Tri leta je bil starejši od mene. Spominjam se ga kot resnega moža, človeka tehtnih besed in premišljenih dejanj. V partizanih je bil borec Tomšičeve brigad, pozimi 1944 / 45 je na Menini hudo zbolel in bil zato poslan domov, kjer je tudi dočakal konec vojne.
Dušan je bil srčen borec za svobodo, s komunističnim prevratom pa ni soglašal. Že na volitvah leta 1945, ko se je izbiralo med kraljem in Titom, je imel resne pomisleke. Poznal je tragedijo Teharij; spomnim se, kako je bil ogorčen nad tamkajšnjim dogajanjem. Kmalu je prišel v nasprotja z domačimi drameljskimi člani partije in v odkrit spor z UDBO. Spominjam se njegovih ostrih prepirov z udbovcem Grčo iz Celja. Seveda je prav kmalu izgubil svojo drameljsko funkcijo, in ko so ga hoteli razorožiti, se je pričel skrivati. Kako je prišlo do organizirane križarske skupine v Dramljah, ne bi vedel kaj dosti povedati. Sem pa skoraj vse tiste fante poznal in sem bil nekaj krat z njimi. Dušan je vsekakor bil prepričan, da bo v Jugoslaviji v kratkem prišlo do prevrata in je z vsem srcem tudi delal na tem. Ali je bil povezan z emigracijskim obveščevalnim centrom v Salzburgu, ne bi mogel reči. Z drugimi člani skupine, ki so bili po mojem mnenju politično bolj medli, je imel vedno težave. Vem, da sta se enkrat s Palčkom prav zaradi tega za precej časa precej razšla.
Ko so se spomladi leta 1947 pričele proti križarjem vrstiti velike hajke, sem z njim izgubil praktično vsak stik. Mlakarjeva domačija je bila pod stalnim nadzorom, vsi po vrsti smo bili nenehno izpostavljeni vsem mogočim pritiskom. Oznovci so me hoteli na vsak način pripraviti do tega, da bi Dušana izdal in jim ga pripeljal pred puškine cevi. Ko sta v juniju B.B. in E.B. na Ozni zapela in je prišla na dan tudi tista moja prigoda z pištolo, sem se znašel v celjskih zaporih. Tu sem bil, podobno kot drugi soobtoženi, na milost in nemilost prepuščen najbrutalnejšemu pretepanju in nizkotnim izsiljevanjem, ki se jih menda lahko izmisli res samo popolnoma izprijena človeška duša. Kdo so bili moji mučitelji, seveda nimam pojma, dobro pa se spominjam nasilnega poročnika » Frančeka – Savinjčana » , ki je bil med naj bolj okrutnimi.
Dušana nisem več videl. Ko sem bil v preiskovalnem zaporu, so mi nekaj krat namignili, da je mrtev in da se mu mimogrede lahko tudi sam pridružim. O njegovi usodi vem le to, kar so mi kasneje, po vrnitvi iz zapora in z odsluženega vojaškega roka, povedali drugi.
Ali je bil Palček res provokator in sodelavec UDBE, kot je danes prepričana večina Drameljčanov, bi težko rekel kaj določnejšega. Po moji oceni, vsaj v letu 1947, je bil Palček, čeprav vedno problematičen, vendarle povsem lojalen član skupine, ki jo je vodil Dušan. O Dušanovi vlogi pa tako ni večjih pomislekov« dobro je poznal metode in cilje komunističnega režima in se mu je uprl na edini možen način, s silo. Bil je idealist, ki je verjel in umrl za svojo vizijo družbe. Njegove kosti trohnijo izgubljene nekje na Zbelovski gori".
5. NADALJEVANJE
Avtor : Franc Kovač
Vir : Šentjurske novice
Leto objave : september 1993
Franc Gaber iz Cerovca :
"Ivana Lavbiča – Palčka sem poznal še izpred vojnih let. Hodila sva na isto šolo, vendar je bil on dve ali tri leta za menoj.
Kako je bilo med vojno in tik po njej, ne vem, ker sem bil v partizanih na Dolenjskem in sem se demobiliziral šele spomladi 1947 leta. Kmalu po vrnitvi domov pa sem se srečal z njim.
Bilo je meseca maja ali junija 1947 leta, ko sem se lepega jutra zarana odpravil kosit. Po stari kočevski navadi sem se ogrel s kozarčkom slivovke in dobro razpoložen tam nekje pri Fajkovi kleti razposajeno vriskal in » aufbiksal » . Nenadoma se pred menoj pojavijo trije oboroženi možje. Palčka sem spoznal, druga dva pa sta mi bila tuja. Z naperjeno brzostrelko na prsih so me odgnali v Zabukovškovo štalo, kjer so imeli na podu velik kup razne trgovske robe, od čokolade keksov in oblačil. Silili so me, naj si naberem kaj koristnega, jaz pa sem se na moč branil. Palček me je z grožnjami hotel prisiliti, da vzamem ustrojeno volovsko kožo in mu jo skrijem pri sebi doma. Ker sem pred kratkim prišel iz aktivne vojaške službe, sem prav dobro vedel, kaj to pomeni in sem vse trmasto zavračal. Za srajco so mi natrosili kup sladkarij in me nagnali.
Prav hitro sem se pobral in vso robo, ki sem jo nosil za srajco, odvrgel za Benkovim vinogradom. Nato sem nekaj časa kosil, a dogodek mi ni dal miru : odločil sem se, da grem takoj v Šentjur in miličnikom povem, kaj se mi je zgodilo. Na postaji milice v Šentjurju pa me sploh niso vzeli resno, nekaj so se muzali in me odslovili, ne da bi kar koli zapisali.
Zmeden in globoko razočaran sem bandal od gostilne do gostilne, in ob dveh popoldne, ko sem ravno vedril za šankom pri Bohorču, je vstopila do zob oborožena skupina miličnikov, ki jih je vodil moj dobri znanec Franček. Lahko si mislite, kako sem bil presenečen, ko sem med njimi zagledal prav tistega moža, ki me je zjutraj z naperjeno brzostrelko prisili, da sem šel v Zabukovškovo štalo. Poklical sem Frančeka na stran in mu zašepetal, da ima med svojimi ljudmi križarja. Ta pa je le odkimal, in mi resno svetoval naj se ne vtikam v stvari v stvari, ki niso zame in naj molčim kot grob, če hočem še nositi svojo glavo na vratu.
Do konca zmeden sem odtaval nazaj domov v Grušce in se dolgo trapil s tem dogodkom. Šele dosti kasneje se mi je posvetilo kako je z to zadevo : Palček je delal za UDBO in je preizkušal tudi mene. Če bi bil vzel tisti volovsko kožo, bi prav kmalu dobil miličniški obisk in bi končal v zaporu, tako kot toliko drugih Drameljčanov, ki so mu nasedli.
Tudi jaz sem slišal da Palček ni bil obsojen in da udobno živi nekje v Srbiji. Verjamem da je tako."
Jože Laubič iz Svetelke :
"Moja zgodba bo nekoliko daljša, saj menim, da dogajanje okoli Palčka le ni bilo tako enostavno, kot to morda zgleda zdaj. Vso zadevo je treba ocenjevati širše in z določenim razumevanjem tistih časov. Bili so to nekam čudno divji časi, ki so nas potegnili v svoje vrtince. Mnogo mojih znancev in sorodnikov so ugonobili, nekateri smo se bolj ali manj uničeni po dolgih letih preganjanja in jetniškega zapostavljanja vrnili v Dramlje, drugi pa so se za vedno izgubili po svetu.
Pisalo se je leto 1950. Imel sem 17 let, in tako kot večina mojih drameljskih vrstnikov sem bil oborožen, samozavesti in objestnosti pa mi tudi ni manjkalo. Ne bi mogel reči, da sem bil posebno goreč politični oporečnik, bil sem pač kot večina Drameljčanov. Na eni strani je bila peščica partijcev, ki so podprti s policijo in Udbo uveljavljali takratno revolucionarno oblast, na drugi strani pa smo bili navadni smrtniki, ki smo se upirali obveznim oddajam, prisilnim kolektivizacijam, tudi samovolji nekaterih oblastniških podrepnikov ter skrbeli za svoje preživetje, kakor je pač kdo znal in mogel. Napetosti zaradi te delitve na posvečene posameznike in brezpravno » rajo » so bile vedno prisotne, ob njih smo zrasli in vzgojeni smo bili v mržnji do » onih » V takem vzdušju se ni bilo težko vsak trenutek znajti na oni strani takratnega zakona.
Moj dve leti starejši brat Martin se je tako preživljal z » švercem » in jaz sem mu pridno pomagal ; zaklala in preprodala sva vsaj 50 govedi, preden so naju miličniki ulovili. Za dokazano preprodajo dveh govedi je bil brat obsojen na tri leta zapora in ko bi marca leta 1950 moral v zapor, je odšel raje v hosto. Tam se je srečal s Palčkom in njegovimi pajdaši ter je zaživel z njimi uporniško življenje. Od takrat dalje so bili udbovci redni nepoklicani gostje v naši hiši in njihovo nadlegovanje je bilo res neznosno. Mene in očeta so hoteli na vsak način prisiliti, da bi izdala Martina. Nekega dne je očetu prekipelo, in močan kot je bil, je tri nadležneže dobesedno vrgel ven skozi okno. Seveda so se vrnili in ga tako zdelali, da je obležal sredi hiše ves polomljen in v mlaki svoje krvi. Z lojtrskim vozom so ga odpeljali v Stari pisker v Celje. Tri mesece kasneje je v zaporu podlegel."
6. NADALJEVANJE
Avtor : Franc Kovač
Vir : Šentjurske novice
Leto objave : november 1993
Jože Laubič iz Svetelke ( nadaljevanje zgodbe iz 6 članka ) :
[i]"Na dan 1. maja, prav dobro se spominjam tega datuma, sta k nam domov spet prišla dva Udbovca v civilnih oblekah in se lotila mene. Odvlekla sta me v bližnji gozd in me strahovito pretepala, vse dokler nisem pristal, da jima bom pokazal, kje se uporniki skrivajo. Da bi se nekako rešil, sem ju pripeljal do praznega skrivališča Koroščevega Mihe. Nazaj grede smo se ustavili pri Vebru v Grabnah in tam sta Udbovca popila vsaj tri litre šmarnice, preden smo šli naprej. V hosti pri Kukoviču sta se me spet lotila s pestmi in mi grozila s smrtjo. Obljubiti sem jima moral, da bom z njima sodeloval in dala sta mi tri dni časa, da vse pripravim za izdajstvo brata. 3. maja 1950, po poteku danega roka, sem odšel v hosto in postal član Palčkove skupine.
V skupini so poleg brata Martina in Palčka, ki je bil glavni in nas je tudi politično obdeloval, bili še » raubšic » , Miha Korošec ter Franc Verbič, ki je imel na vesti nekaj črnih zakolov. Imeli smo več točk kjer smo bili dobrodošli, večkrat smo se dobivali pri Kožuhu in Preložniku ter z užitkom igrali svojo vlogo pravičnih upornikov. Večji del pa smo hodili okrog vsak zase in le enkrat smo šli skupaj v akcijo. Napadli smo Ano Cerjak, zagrizeno komunistko, si nabrali pri njej nekaj živil in perila, ter si dali duška in ji povedali nekaj gorkih na račun partije in države. O kakšnih večjih političnih ali nasilnih akcijah ni bilo govora. Le čakali smo na zvezo za beg preko meje, ki nam jo je obljubljal Palček.
12. maja popoldne sva z bratom čakala na običajnem mestu na Bovšah na dogovorjeno zvezo z Palčkom. Namesto Palčka sva dočakala četo Knojevcev, ki so naju tesno obkolili. Odločitev je bila trenutna in nagonska: z brzostrelkama sva vžgala v eno smer in se skušala prebiti iz obroča. Brata je pokosil eden izmed prvih nasprotnih rafalov, videl sem ga še, ko je vse prestreljen omahnil, sam pa sem se uspel prebiti. Tekel sem in tekel, ter na večer bos raztrgan in ves krvav pribežal do Spolenaka na Proseniškem, za katerega sem vedel, da je na naši strani. Pri njem sem dobil zatočišče na seniku, ter hrano in vodo. Obvezal sem si prestreljeno roko, si iz prsi izkopal tri krogle, ter si v enem tednu nekako uspel zlizati svoje rane. Bilo je nevarno, tudi za Spolenaka, zato sem moral naprej. Zatekel sem se k Medvedovim v Celje, kjer sem se donedavna učil za čevljarja. Tu so me že po treh dneh prijeli miličniki, in mojega » križarjenja » je bilo konec.
Sledili so težki dnevi navzkrižnih zasliševanj in pretepanj v Starem piskru. Tu se je poleg mene znašla skoraj vsa naša skupina, pa še nekateri drugi, ki pa jih tudi sam največkrat nisem poznal in niti nisem vedel, v kaki povezavi so z nami. Seveda sem slej ko prej moral vse priznati. Če se česa nisem mogel » spomniti » so me takoj soočili z prikladnim sostorilcem in kmalu ni bilo nič več takega, kar bi lahko ostalo skrito. Še najčešče je bil najugodnejša obremenilna priča Palček, ki je povsem popustil in je očitno v preiskavi polno sodeloval. Na sodni obravnavi v Narodnem domu sem bil med prvo obtoženimi in sem bil vklenjen skupaj z Palčkom. Tožilec je zame zahteval smrtno kazen, sodišče pa mi je dokazano sodelovanje pri napadu na Ano Cerjak, kjer smo vzeli 10 kg masti, dva litra olja nekaj perila in njeno partijsko izkaznico, ter kot navaja obtožnica, sramotili partijo in ljudsko oblast, dosodilo 12 let zapora. Iz obrazložitve sodbe je tudi očitno, da mi je sodišče bolj kot moja inkriminirana dejanja zamerilo to, da me je pri tem vodila, kljub moji mladosti, mržnja do ljudske oblasti in njenih organov – kar je nazadnje bilo tudi res.
O svojih zaporniških letih ne bom izgubljal preveč besed; prehodil sem pač enak križev pot kot moji sotrpini. Moralno zlomljenega in fizično uničenega so me kako leto privzgajali v celjskem zaporu, me nenehno preizkušali in me silili vohuniti za drugimi zaporniki. Ko sem postal tu nekoristen, sem 4 leta gradil aerodrom v Kočevski Reki in se po dobrih šestih letih znašel na prostosti oziroma v JLA, kjer sem še nadaljnja tri leta utrjeval svojo vero v socializem. Po desetih letih preganjanj sem pristal v rodnih Dramljah. Toda tudi tu še vedno nisem našel svojega miru; Udba me je nenehno zasliševala, me silila k sodelovanju, me izsiljevala in podobno. Šele čez dolga leta sem se jih popolnoma znebil in zaživel normalno življenje.
Ko danes iz zgodovinske razdalje zrem na svojo prehojeno trnovo pot, mi je marsikaj bolj jasno, takrat, ko se je vse skupaj v resnici dogajalo, pa ni bilo za pameten razmislek nikoli dovolj časa. Vse je nekako teklo samo od sebe, vsa dejanja so bila vselej izsiljena in nikoli nisem imel pravih možnosti za drugačne odločitve. Ta usodnost je bila brez dvoma pogojena z mržnjo do takratnih oblasti in z mučnim občutkom popolne nemoči.
Obvezne oddaje, preganjanje kmetov, vere, ter šopirjenje štirih ali petih drameljskih članov partije, ki so s silo izvajali osovraženo » ljudsko oblast » , pri tem pa pridno skrbeli za svoje interese ter znali zapostavljati druge, me kam drugam kot v roke prefriganega Palčka res ni moglo pripeljati. Šele mnogo kasneje mi je postalo jasno, da sem bil nemočno kolesce v grdi zgodovinski mašineriji, ki je zmlela velik del moje generacije.
Govoriti leta 1950 o križarskem prevratu, potem, ko je bilo križarsko gibanje že davno uničeno, je bilo seveda očitno zavajanje. Za kaj takega takrat resnično ni bilo prav nobenih pogojev več ! V naši skupini, ki se je za križarje vsekakor imela, smo bili sami 18 do 20 let stari uporniki – z izjemo Palčka, katerega zgodba je drugačna; ki smo se znašli na drugi strani zakona iz povsem prozaičnih razlogov.
NOVO NADALJEVANJE - DODANO 22.2.2009:
Nadaljevanje pričevanja J.L. iz Svetelke:
Miha je bil »raubšic«, moj brat in Verbič »švercerja«, jaz in Stropnik pa sva prišla v skupino po sorodstveni liniji in več ali manj po zaslugi policijskega nasilja. Vsi drugi obsojenci iz naše skupine so bili praviloma naši sopotniki, prijatelji, znanci in sompatizerji.ki so bili upravičeno gorki na t.i. ljudsko oblast in so nam pomagali. Resnično nas je vse skupaj povezoval bolj odpor do krivične oblasti kot pa resni načrti, da bi jo nasilno zrušili.
Gotovo je bilo leta 1947 povsem drugače; takrat so imeli Dušan Mlakar in njegova skupina začrtane jasne politične cilje. Naša skupina, ki je nastala 3 leta kasneje, je bila brez pravega idejnega profila in brez pravega načrta.
Palčkova vloga je tudi zame še vedno uganka. Z njim sem bil skupaj le od 3. do 12. maja, prej sva se srečevala le občasno in naključno, in takrat sem mu popolnoma zaupal. Toda v preiskovalnem zaporu se je on kaj hitro znašel na nasprotni strani in je bil za vse nas najusodnejša obremenilna priča. Po njegovi zaslugi se je močno razširil krog priprtih, kajti mi drugi večinoma za njih sploh nismo vedeli. Tako na primer jaz nikoli nisem slišal za F. Trebovca, ki je bil obsojen na smrt in tudi ustreljen izklkjučno na podlagi Palčkovih obtožb. Še danes ne vem, ali si je Palček v preiskavi poskušal zadnji hip rešiti glavo, ali pa je rse bil že dalj časa sodelavec Udbe in smo se mi vsi nanj ulovili kot muhe na muholovec. Če bi se dokazalo, v kar verjamejo Drameljčani, da je Palček še živ in je celo v policijski službi, potem bi bil to jasen dokaz nadvse umazane igre tedanjih komunističnih oblasti, ki so nas nezadovoljneže zvito zvabile v brezupne oborožene upore in nas potem brez milosti pokončavale. Vsaj deset mladih ljudi je bilo ubitih, nekaj deset Ponkovljanov in Drameljčanov je presedelo po zaporih okorg 200 let, to pa so zločini, katere bui morala naša demokratična oblast, če za tako res hoče vlejati, pojasniti in se do njih opredeliti.
Z. U, iz Dramelj:
O Palčku bi vedel kar veliko povedati, toda večji del tega, kar vem, prihaja od pripovedovanja drugih, zato se bom omejil le na tisto, kar sem sam doživel v povezavi z njim.
O tem, da je bil Palček med vojno partizanski likvidator, ni nobenega dvoma. Tudi moja sestra in mati sta bili njegovi žrtvi. Toda to je druga zgodba, o kateri ne bi govoril. Z njim sem prišel v stik večkrat, značilno pa se mi zdi le eno takšno naključno srečanje.
Bilo je maja ali junija leta 1947, kot sirota brez staršev sem služil pri Kukovičevih v Trnovcu. Z gospodarjem Fredom, ki je bil znan partijec in sodelavec Udbe, sva s konji peljala les mimo trgovine v Šentilju ravno v času, ko so jo ropali Palček in njegovi pajdaši. Ustavili so naju, meni so dali kup cigaret Sutjeska in čokolade Rugo, gospodarja pa je Palček odpeljal za Arnškovo gostilno. Trdno sem bil prepričan, da ga živega več ne bom videl, kajti Palček in njegovi so le nekaj dni prej vdrli na Kukovičevo domačijo in iskali gospodarja z namenom, da ga ustrelijo. Tokrat pa sta se tam za gostilno le nekaj pogovarjala, Kukovič se je kmalu vrnil in sva šla naprej, ko da se ni nič zgodilo.
Ivan Škoberne iz Laz:
Palčka se prav dobro spominjam, pa čeprav sem bil takrat še otrok in celih deset let mlajši od njega. Vse do leta je bil Palček hlapec na sosedovem Kačičnikovem gruntu in je zelo pogosto prihajal v naši hišo. Z očetom sta po večerih rada igrala karte. Tudi kasneje, v partizanih, sta bila nekaj časa skupaj, najprej v Šercerejevi nato pa še v Bračičevi brigadi. Po vojni, zlasti še potem, ko je bil Palček pri križarjih, pa sta bila nasprotnika. Moj oče je bil namreč član Partije, kolikor se spomnim še prav zagrizen. Bil je vključen v narodno zaščito, vedno oborožen in je v letih od 1947 do 1950 sodeloval v številnih hajkah proti križarjem. Pri nas so se pogosto zbirali knojevci in udbovci in so iz naše hiše odhajali na akcije. Čeprav sem takrat imel že 13 let in se živo spomnim spomnim marsikaterega prizora iz tistih časov, je vir mojega vedenja o Palčku in križarjih vendarle bilo le očetovo pripovedovanje. Žal je oče že skoraj 20 let mrtev in ne more potrditi, kar vam bom povedal, a sem prepričan, da sem si njegove besede dobro zapomnil. Kako je oče prišel do raznih informacij, si seveda lahko le mislim. Toda bil je zraven, marsikaj je videl na svoje oči, veliko pa je izvedel tudi od svojih bojnih tovarišev in policije. Tudi sam se spomnim nekega udbovca Marša, ki je bil pogosto pri nas. Ta je bil kasneje podtaknjen Mlakarjevi skupini. Ko so križarji odkrili njegovo dvojno vlogo, so ga na Razborju ubili. Oče je trdil, da ga je likvidiral Dušan Mlakar in ne Palček, kot piše v raznih dokumentih. Marš naj bi očetu tudi povedal, da sta v začetku tako Dušan kot Palček delala za Udbo, kasneje pa, ko se je zakompliciralo pri zaplembi Mlakarjeve domačije in trgovine, se je Dušan odtujil in se pridružil križarski skupini oziroma jo je sam organiziral. Palček naj bi se njegovi skupini prilepil več ali manj po službeni dolžnosti. Oče je bil prepričan, da je Palček igral dvojno vlogo, kar je razen z izpovedjo o Maršu, dokazoval tudi z nekaterimi drugimi dogodki, v katerih je sam sodeloval.
Dobro se spomnim očetovega pripovedovanja, kako so bile Dramlje razdeljene na »njihovo« in »naše« območje. »Našim« je bilo ukazano, da lahko patruljirajo le do Drameljščice, preko nje pa niti streljati niso smeli. Če pa je že prišlo do puškarjenja, so lahko merili le pod noge. Še bolj sumljivo je očetu postalo, ko je nekoč njegova patrulja odkrila Mlakarjevo skupino, Dušan, Palček te še nekaj njunih pajdašev je sedelo za mizo pri Vodušku v Vodulah, komandir patrole pa ni dovolil, da bi jih ulovili. Le popisali so jih in lepo tiho šli dalje.
Vsi ti očetovi pomisleki so se potrdili leta 1988. jaz sem delal na cestninski postaji v Dramljah, bilo je dopoldan okrog 10. ure, ko se je pred cestninsko postajo ustavil temen avtomobil s štirimi moškimi potniki. Ravno sem šoferju ponudil kartonček, ko sem opazil, da se je ta zagledal vame oziroma v značko z mojim imenom in priimkom in se začel tako prisiljeno pogovarjati z menoj o povsem splošnih zadevah. Takoj ko je spregovoril prve besede, sem spoznal njegovo značilno govorico,nekako se je zapletal z jezikom, bolje sem ga pogledal in ga prepoznal: bil je Palček. Moram priznati, da mi je postalo vroče in so se mi začele tresti roke. Možaka je pritisnil na plin in se odpeljal. Opazil sem še, da je avto imel beograjsko registracijo in vsega je bilo konec. Tudi Cvetko Golčman, ki me je prišel zamenjat, mi ni verjel, toda sam v sebe nisem podvomil niti za hip. Za obraze imam izreden spomin in se le redko zmotim. Trdim, da sem leta 1988 videl živega Ivana Laubiča – Palčka.
J.G. iz Celja:
Bil sem slučajna priča aretacije Ivana Laubiča – Palčka. Bilo je maja 1950 okrog 5. ure zjutraj. Gabrovo hišo v Leskovcu je obkolilo več deset oboroženih knojevcev. Da bo nekaj v povezavi s Palčkom, smo si mislili, saj smo nekateri sosedje vedeli, da se skriva v bližini. Kaže, da obisk zasledovalcev Palčka ni presenetil, saj ga niso našli spečega v njegovem skrivališču, temveč jih je pričakal oborožen in skrit v visoki travi pred svojim bunkerjem. Racija se je pričela z dcema rafaloma iz brzostrelke, ki ju je Palčke očitno izstrelil v zrak. Sledilo je nekaj minut gostega streljanja. Kako se je Palček predal, nisem videl, ker sem bil ves prestrašen skrit v sosednji stavbi. Videl se,. Kako so ga udobno odpeljali z osebnim avtomobilom. Gabrove, pri katerih se je skrival,pa so zvezane vrgli na kamion, nagnali njihove otroke, tako rekoč gole in bose na cesto in zapečatili hišo.
Kar se mi pri tej aretaciji zdi nadvse čudno, je to,da kljub množičnemu streljanju ni bil nihče niti ranjen in celo na fasadi hiše in hleva ni bilo nobenih strelnih poškodb. Prepričan sem, da je pri aretaciji šlo za dogovorjeno igro in ne za spopad smrtnih sovražnikov.
Zaključek
Pričevanja o Ivanu Laubiču – Palčku in njegovi dobi se je izteklo. Gotovo je še mnogo zgodb,ki so povezane z njim in živijo med ljudmi v širši šentjurski okolici. Težko jih je preveriti in zgodovinsko ovrednotiti. Zanimivo je, da so med nami še vedno ljudje, ki marsikaj vejo, toda se še vedno niso pripravljeni podpisati pod svojo zgodbo. Zaman smo upali, da se bo oglasil tudi kdo z nasprotne strani. Medalja ima vedno dve plati, pravijo. V Palčkovi zgodbi je žal imela le eno.
Rubrike še ne zapiramo, v obdelavi imamo še nekaj zanimivih informacij, ki pa jih moramo pred objavo še preveriti. Če se bodo pokazale za resnične, bodo našel svoje mesto v eni od prihodnjih številk ŠN. Z veseljem bomo rubriko ponovno odprli za vsakogar, ki bo želel s svojim pričevanjem prispevati k razjasnjevanju skrivnostne Palčkove zgodbe in težkih časov povojne zgodovine Dramelj.
V Šentjur, aprila 1994
KONEC
|
|
| |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
|
