FORUM KS DRAMLJE Seznam forumov FORUM KS DRAMLJE
Vse o krajevni skupnosti Dramlje in njenih vaških skupnostih.





ZAPISI O NASTANKU "NEBES" IN ZEMLJE (2. del)

 
Objavi novo temo   Odgovori na to temo    FORUM KS DRAMLJE Seznam forumov -> VSEGA PO MALEM
Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo  
PRIMOZ
Administrator foruma


Pridružen/-a: 24.03. 2008, 10:44
Prispevkov: 549
Kraj: Dramlje

 PrispevekObjavljeno: 20 Mar 2009 21:00    Naslov sporočila: ZAPISI O NASTANKU "NEBES" IN ZEMLJE (2. del) Odgovori s citatom Back to top

Sumerski zapisi pojasnjujejo izvor asteroidnega pasu, Zemlje in Lune
NASTANEK NEBES IN ZEMLJE

Avtor: PAVEL ŠKOFIC
VIR: MISTERIJI (februar 2008)

V prejšnji številki Misterijev smo si na kratko ogledali neverjetno teorijo o nastanku Zemlje in asteroidnega pasu, ki temelji na zapisih starih Sumercev. Po tej teoriji so življenjske pogoje v našem osončju ustvarili prebivalci planeta Nibiru. Vse osnove moderne astronomije so poznali že Sumerci, pripadniki civilizacije, ki je pred 6000 leti navidez iz nič ustvarila sistem, ki po znanju in civiliziranosti ni zaostajal za našim. V njihovih zapisih so opisani vsi planeti našega osončja in njihove lastnosti.


ZNANOST POTRJUJE SUMERSKE ZAPISE
Ko so znanstveniki leta 1986 na podlagi podatkov z Voyagerja 2 ugotovili, da je na Neptunu in Uranu veliko vode z visoko temperaturo, so bili močno presenečeni. Pričakovali so najbrž led. V Sumerskih zapisih najdemo podatek, da sta ta dva planeta lepe živo zelene barve in skoraj identična. Znanstveniki so res odkrili tudi njuno izjemno podobnost, vse do enakosti njunih magnetnih polj.
Zanimiva je tudi zgodba o Plutonu. Znanstveniki so na podlagi njegove orbite sklepali, da je bil prvotno Neptunova luna, ki jo je zaradi nepojasnjenega vzroka odtrgalo iz orbite in se je ujel v orbito okrog Sonca. Sumerski zapisi to teorijo potrjujejo, vendar z drugim bazičnim planetom – Pluton je bil Saturnova luna.

Pri Vesoljni bitki, o kateri sem govoril v prvem delu članka, ni opisano, kaj je bilo v sedanji Zemljini orbiti pred njenim prihodom. Bega tudi to, da je bila Tiamat po sumerskih zapisih večji planet in da je Zemlja le njena polovica. V asteroidnem pasu je le zelo malo materiala, niti odstotek Zemljine mase. Nekaj malega je še v obliki kometov, a tudi to je zanemarljivo. Kje je torej druga polovica Tiamat.

Poslužimo se malo logike. Predstavljajmo si, da je razdalja od Zemlje do Sonca 10 enot. Saturn je oddaljen 96 takih enot, Jupiter 52, asteroidni pas 28 in Mars 15 enot. Oddaljenost Merkurja od Sonca je 4, Venere pa 7 enot.
Z opazovanjem in premetavanjem številk sta astronoma Titius in Bode pred dvesto leti prišla do matematičnega zaporedja, ki uspešno popisuje te razdalje. Vzela sta števila 0, 3, 6, 12, 24, 48 in 96. Hitro vidimo, da gre za precejšnje špekuliranje. Od števila 3 naprej je vsako naslednje dvakrat večje od predhodnika, ampak na prvo mesto sta na silo dodala 0. Tako dobljenemu zaporedju sta prištela število 4 in dobila približne razdalje. Zadeva odstopa že pri Saturnu in Marsu, predvsem pa pri Neptunu (30 %).

Še hujše anomalije se pokažejo, ko izračunamo razmerja med razdaljami posameznih planetov od Sonca. Najlepše se to vidi, ko izračunamo razdalje med posameznimi planeti. Tako je razdalja med Merkurjem in Venero 3 enote. Razdalja med Venero in Zemljo je ravno tako 3 enote, torej je faktor med obema zaporednima razdaljama 1. Med Zemljo in Marsom je razdalja 5 enot. Faktor proti predhodni razdalji je torej 1,66. Vse nadaljnje faktorje oziroma odstopanja si lahko ogledamo v prvem diagramu, v drugem pa odstopanja glede na njihovo velikost in oddaljenost od Sonca.

Vidimo, da je rezultat Titius-Bodejeve teorije s tega vidika zelo neprepričljiv. Pa tudi postopek, s katerim sta astronoma prišla do zaporedja, je preveč kompliciran.

NOVA TEORIJA O PLANETIH OSONČJA
Bolj mi je všeč enostavna logika. Iz starodavnih zapisov sklepam, da zunanji planeti niso bili predmet manipulacij. Izjema je morda dogodek, ki je odtrgal Pluton iz Saturnove gravitacije. Predpostavimo, da na ogromen planet, kakršen je Saturn, to ni imelo vpliva. Saturn kroži na povprečni razdalji 96 enot. Jupitrova orbita je na povprečno 52 enotah. 96 deljeno z 52 je 1,85. Brez posebnega začudenja ugotovim, da je tudi 52 deljeno z 28 enot (oddaljenost asteroidnega pasu) enako 1,85. Marsova orbita je od Sonca oddaljena 15 enot in 28 deljeno s 15 je enako 1,87. Razmerje se je rahlo povečalo. Iz tega sklepam, da bi moralo biti tudi naslednje razmerje, med Marsom in Zemljo, nekoliko večje – okrog 1,9. Ampak ob deljenju 15 z 1,9 dobim 7,9 in to se ne ujema – v orbiti na razdalji 7,9 enot od Sonca ni ničesar. Že na oko pa vidimo, da bi se logika lahko izšla v naslednjem koraku. Naslednje razmerje bi moralo biti približno 1,95. 7,9 deljeno z 1,95 je 4 in na razdalji štirih enot okrog Sonca veselo kroži Merkur!
Dobili smo torej razdalje 4 – 7,9 – 15 – 28 –52 – 96 pri rahlo padajočem razmerju 1,95 – 1,90 – 1,87 – 1,85 – 1,85. Pustimo za sedaj problem Zemlje in Venere in si oglejmo preostanek osončja. Čeprav sta Uran in Neptun izjemno daleč, bi morali biti tudi njuni razdalji še vedno blizu razdaljam po omenjeni teoriji, sicer pač tudi ta ni verodostojna.

Saturnovih 96 enot pomnožimo z 1,85 in dobimo teoretično razdaljo Urana od Sonca – 178 enot. Uran je s 192 dejanskimi enotami za slabih 8 % predaleč. Uranovih 178 enot pa pomnožimo z 1,85 in dobimo 328, kar pomeni, da je Neptun s 300 dejanskimi enotami za slabih 9 % preblizu. Odstopanje je preveliko, nekaj upanja pa daje dejstvo, da sta v povprečju točno na pravem mestu. Povežimo to s Plutonovim pobegom iz Saturnovega objema. Predpostavimo, da je nekaj z veliko gravitacijo potovalo med Uranom in Neptunom, ko sta bila približno poravnana s Saturnom. Gravitacija je iztrgala mali Pluton, velika planeta pa le rahlo potegnila skupaj.

Enostavna logika naše teorije je tukaj vzdržala, zoprno pa je, da se ne ujema z dejanskim stanjem med Merkurjem in Marsom. Venera je na vrednosti enote 7, Zemlja na 10, na 7,9 pa ni ničesar …
Pri opazovanju razdalj v tem območju v oči nehote pade še ena neskladnost. Merkur je majhen. Mars je večji od Merkurja, a znatno manjši od Venere in Zemlje. Tiamat, iz katere je po sumerskih zapisih ob trku nastala Zemlja, je bil velik planet, navzven pa se pojavita še oba orjaka, Jupiter in Saturn. Med Marsom in Merkurjem bi torej po logiki moral biti sorazmerno majhen planet, imamo pa dva relativno velika.

Poglejmo si zdaj teoretične velikosti in razdalje. Razdalja med Merkurjem in malim planetom z orbito na 7,9 enot je 3,9 enote. Razdalja med tem teoretičnim planetom in Marsom je 7,1 enot. Faktor povečanja medsebojne razdalje je 7,1 deljeno s 3,9 in to znese 1,82. Naslednja
medsebojna razdalja, tista med Marsom in asteroidnim pasom, znaša 13 enot. Pri deljenju 13 s 7,1 dobimo faktor 1,83. Nadaljevanje tega postopka ne prinese presenečenj: medsebojne razdalje teoretičnega modela se navzven povečujejo s faktorjem približno 1,83.

Za ilustracijo si poglejmo še velikosti teh planetov in njihove razdalje od Sonca. Velikost planeta na 7,9 enot sem določil teoretično; premer bi moral biti okrog 0,42 Zemljinega. Velikost planetov lepo narašča proti Jupitru, potem pa pada. Približno podobno kot v atomski zgradbi, ko število elektronov po sferah narašča, na zadnji pa je v splošnem manjše. Razdalje so matematično logične in vse skupaj se ujema s sumerskimi zapisi.
Z malo špekuliranja torej lahko sklepamo, da je pred nastankom Zemlje v orbiti na oddaljenosti 7,9 enot krožil majhen planet. Le kaj sedaj tu delata dva velika. Na mestu sedanjega steroidnega pasu je nekoč krožil velik planet, ki so ga Sumerci imenovali Tiamat. Po njihovih zapisih je bil Tiamat razpolovljen in ena polovica je naša Zemlja. Toda kam je šla druga polovica.

ZEMLJA – USPEŠEN VESOLJSKI EKSPERIMENT
Postavimo se v vlogo prebivalcev Nibiruja, ki jih v zapisih imenujejo Anunaki (tisti, ki so bili na Zemlji) ali Nefilimi. V našem osončju želijo ustvariti primerne življenjske pogoje. Iz zapisov vemo, da so za vzdrževanje klime na lastnem planetu potrebovali znatne količine
zlata, razumljivo pa so potrebovali tudi druge surovine za vzdrževanje svoje tehnologije. Tiamat je bil predaleč od Sonca, da bi bil uporaben za ekonomsko upravičeno izkoriščanje (hud mraz). Primerna razdalja za življenjske pogoje je nekje v območju drugega planeta na razdalji 7,9 enot. Žal pa je to močno odvisno od razvoja Sonca in s tem razpoložljive energije. Le nekaj energije preveč in planet bi bil pečica, le malo premalo, pa bi imeli zamrzovalno skrinjo. Če bi bil v njihovi vlogi in bi imel na voljo tehnologijo ter Tiamat, bi jo razbil na pol kot so to storili oni. Eno polovico bi utiril malo bližje, drugo pa malo dlje od teoretično optimalne orbite. Tako bi bila zagotovljena večja verjetnost, da bo uporaben vsaj en planet ne glede na razvoj jakosti Sončevega sevanja.
Pa smo pri koncu. Zapisi govorijo o tem, da je bila Tiamat razbita na dve polovici. Iz ene je bila ustvarjena Zemlja, druga pa ni omenjena. Izginiti ni mogla in preprosta logika nam govori, da je druga polovica Tiamata Venera.
Vprašanje, katera polovica je požrla mali planet iz orbite na 7,9 enot, je zanimivo, ni pa bistveno. Bistveno je vprašanje ali imata Zemlja in Venera enako sestavo. Popolna enakost ne bi bila logična, saj je v eni mali planet, ki naj bi po moji oceni predstavljal slabih 10 % Zemljinega volumna. Gostota Zemlje je 5513 kg/m 3. Venera je s 5204 kg/m 3 nekoliko manj gosta, razlika pa je le dobrih 5 %. Računati je treba tudi na to, da bi le čist rez skozi sredino Tiamata zagotovil enako gostoto obeh polovic. Ker je jedro veliko bolj gosto od zunanjosti, je že malo večji delež jedra v eni polovici le tej hitro povečalo gostoto. S tega vidika je moje špekuliranje povsem sprejemljivo.

PREDNOSTI NOVE TEORIJE
Ta teorija se ujema s sumerskimi zapisi in jih dopolnjuje. Tudi časovni okvir je ugoden. Popularne teorije o eksploziji planeta iz orbite na 28 enotah padejo ravno zato, ker so postavljene v prepozna obdobja in ker bi po eksploziji ostanki morali biti zelo radioaktivni. Demantirajo jih neverjetna urejenost in zaobljene oblike drobirja v asteroidnem pasu. Na
zunanjem robu pasu prevladuje železo, v sredini silicij, na notranji strani pa ogljik. Tudi radioaktivnost je zanemarljiva. Po naši teoriji pa se je vse skupaj zgodilo pred milijardami let. Ostanki pri »nežni« razpolovitvi Tiamat so se imeli čas urediti in sprijeti v zaobljene skupke. Ker ni bilo brutalne eksplozije, je bilo radioaktivnosti relativno malo, do danes
pa je praktično izginila.

Z zelo preprosto logiko in ne pretiranim naprezanjem smo prišli do silno zanimive teorije, ki se ujema z zapisi o Vesoljni bitki, pojasni manjkajočo količino materiala in pojasni, zakaj imamo dva velika planeta na mestu, kjer bi pričakovali enega majhnega. Celotno naše osončje postane na vsem lepem precej bolj logično. Naj tukaj pojasnim še gravitacijsko silo, ki je potegnila skupaj Uran in Neptun ter iztrgala Pluton iz orbite okrog Saturna. Razlaga, da so tudi to storili Nefilimi, bi bila zelo neprepričljiva. Le zakaj bi to naredili. Koristi od tega si nikakor ne morem predstavljati. In če bi to naredili, bi o tem najbrž obstajal tudi kakšen zapis. Najprimernejši razlog zapiše Herbie Brennan v svoji knjigi o Atlantidi. Eksplozija sorazmerno bližnjega sonca pred približno 14.000 leti je danes tudi znanstveno dokazana. On ta dogodek povezuje z zelo pomembnimi dogajanji na Zemlji. Sumerci so po mojem trenutnem znanju omenili le Plutonov pobeg iz Saturnove orbite, ne pa tudi kdaj in zakaj se je to zgodilo.
Ne smemo zanemariti tudi možnosti, da je bil zapisan celoten dogodek, a zapis ni bil v celoti ohranjen, ali pa prevod ne v celoti razumljiv. Takrat so se na Zemlji ukvarjali z veliko pomembnejšimi stvarmi kot je del eksplodiranega sonca, ki leti skozi skrajni del osončja. Je pa dejstvo, da se je kaj podobnega lahko zgodilo že tudi kdaj prej. Morda se zdi moje razglabljanje za lase privlečeno. Zaupati starosumerskim zapisom bolj kot trenutnim razlagam je na prvi pogled res zelo čudno. Zoprno je le, da sumerski zapisi ob malo možganske telovadbe dajo zadovoljive in logične zaključke, trenutne razlage pa kup nepovezljivih teorij, s katerimi si ne moremo prav veliko pomagati pri ustvarjanju celovite slike dogajanja.

Pavel Škofic
 
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran
Pokaži sporočila:   
Objavi novo temo   Odgovori na to temo    FORUM KS DRAMLJE Seznam forumov -> VSEGA PO MALEM Časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
Stran 1 od 1

 
Pojdi na:  
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu

MojForum.si - brezplačno gostovanje forumov. Powered by phpBB 2.